Združena skupina pohodnikov in zgodovinskih potepuhov se je odpravila na Kočevsko. Tisti, ki smo si zaželeli zgodovinskega potepanja po mestu Kočevju, smo na avtobusni postaji izstopili. Čakala nas je gospa Irma, ki nas je vodila po mestu in okolici. Najprej smo si v obnovljenem kulturnem domu privoščili jutranjo kavo, potem pa šli po mestu. Videli smo, v kako čudoviti vili domuje njihovo Društvo upokojencev in kar nekaj obnovljenih stavb po kraju nam še vedno lahko približa podobo nekdanjega Kočevja.
Kočevsko in Kočevje so okoli 11. stoletja poselili najprej slovenski v 13. stoletju pa še nemški naseljenci. V 16. stoletju je bilo mesto večkrat na poti turških roparskih pohodov, kar nekajkrat je mesto tudi pogorelo. Posebno naglo rast je mesto doživelo po zgraditvi železnice leta 1893 in razmahu premogovništva. Nemški naseljenci so mestu tudi pustili svoj pečat, kljub temu, da so morali mesto med drugo svetovno vojno zapustiti. Proti koncu druge svetovne vojne je mesto doživelo kar 22 bombardiranj, porušen je bil tudi grad v središču mesta. Mogočna cerkev sv. Fabijana, Sebastijana in Jerneja, zgrajena na začetku 20. stoletja, stoji ob reki Rinži. V cerkvi so še ohranjeni napisi v nemščini, le križev pot, naslikan kasneje, je iz kompromisa brez napisa. Ohranjena pa je še vojvodska klop z grbi, saj je že leta 1791 kočevsko gospostvo postalo vojvodina in so vladujoči smeli nositi ime vojvode.
Pot smo nadaljevali proti Kočevskemu jezeru, ki je nastalo leta 1974 po opustitvi premogovnika z dnevnim kopom. Nabrežje jezera so uredili v pravo mestno plažo, sprehod okoli jezera (cca 4 km) nam je prav dobro del, šli smo celo mimo genske banke sadnega drevja, ki pa je že precej opuščena. V pričakovanju pohodniške skupine smo se ustavili v lokalih ob jezeru in si še ogledali (in glasno navijali) na Državnem tekmovanju gozdarskih delavcev.
Zdenka Žigon
Foto: J. Pelicon
