Čudovit, še poletni oktobrski četrtek, je bil kot nalašč za potepanje krožka Zgodovinska potepanja po Domžalah in Kamniku.
Današnje Domžale so pravzaprav nastale leta 1925 z združitvijo več vasi, leta 1952 pa so postale mesto. S hitro razvijajočo se obrtjo in industrijo so rastla tudi nova stanovanjska naselja in soseske. Območje okrog Domžal je že več stoletij znano po slamnikarstvu, saj je v cerkvi sv. Mohorja in Fortunata freskant Franc Jelovšek že leta 1761 upodobil snop žita, srp in slamnik. V drugi polovici 19. stoletja in v začetku 20. stoletja je tu delovalo kar 25 slamnikarskih delavnic in tovarn, ki so zaposlovali okrog 1000 delavk in delavcev, letno pa so izdelali do milijon slamnikov. Tradicija slamnikarstva je prikazana v Slamnikarskem muzeju, ki domuje v Godbenem domu. Gospod Roman nas je popeljal po razstavljenih predmetih in nam tudi v živo prikazal, kako se iz slame plete take in drugačne kite, kako se jih na prav posebnih šivalnih strojih šiva skupaj in seveda, kako nastane slamnik. Potem nas je popeljal še po starem delu kraja, ustavili smo se v Menačenkovi domačiji, saj je obnovljena domačija tipičen primer arhitekture s konca 19. stoletja na tem območju. Po poti mimo župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja, Kulturnega doma in Slamnikarskega muzeja smo spoznavali značilnosti in zgodovino kraja in tudi kar nekaj Plečnikovih mojstrovin.
Popoldne nas je pot vodila v Kamnik. Kraj je že leta 1229 postal mesto z vsemi pravicami, ki jih tak naziv prinaša. Bil je pomembno srednjeveško trgovsko središče, ponašal se je s Starim gradom, Malim gradom in dvorcem Zaprice, razvita je bila kovaška in nožarska obrt, valjalnica sukna, leta 1853 je bila ustanovljena smodnišnica, ki je delovala vse do 90. let prejšnjega stoletja. Zato je kraj že leta 1861 dobil železniško povezavo z Ljubljano. »Kamničan« še danes skrbi za pogosto in redno povezavo z glavnim mestom. Med vojnama se je močno razvila industrija in tovarne Eta, Stol, Svilanit, Calcit, Titan, Utok … so postale sinonim mesta. S simpatično vodičko Teo smo se sprehodili po mestu, obiskali tudi Frančiškanski samostan s Plečnikovo kapelo Božjega groba in dragoceno samostansko knjižnico. V rojstni hiši Rudolfa Maistra pa smo se seznanili z življenjem in delom enega najpomembnejših Slovencev v naši zgodovini.
Na avtobusni postaji smo se fotografirali še ob bronastem kipu mamuta, ki so ga postavili marca letos. Med obema vojnama so namreč v bližini, ob gradnji mostu čez Nevljico, odkopali eno najbolje ohranjenih okostij mamuta, ki je sedaj v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.
Zdenka Žigon
Foto: Jana Maraž, Vili Vetrih
