Po krajšem predahu se je sezona krajših pohodov društva Most nadaljevala z obiskom Lozic in Otošč. Sredi Lozic, v Mislejski vasi, ležita drug ob drugem kar dva cerkvena objekta, cerkev sv. Frančiška Ksaverija (prva v Sloveniji posvečena temu svetniku) in še starejša kapela Božjega groba iz leta 1666 (obnovljena 1992). Obe zgradbi sta kriti s skrlami (cerkev delno). Dobrih 50 metrov naprej je hiša, nekdanja trgovina, kjer naj bi Stanko Premrl med počitnicami pri svoji sestri Ani kar na “škrtoc” skiciral melodijo današnje slovenske himne. Zato so Lozičani ustanovili društvo Zdravljica, ki je gonilna sila dogajanja na vasi. Tako med drugim vsako leto na velikonočni ponedeljek prirejajo pohod v Otošče, Emavs k cerkvici sv. Marije Magdalene, le da smo ga Mostovi pohodniki tokrat malce prehiteli (kot smo razložili domačinoma, ki sta radovedno opazovala našo skupino).
Za nekdanjo šolo, preurejeno v večnamenske prostore krajevne skupnosti, stoji Gaucova hiša, pravi podeželski dvorec, kjer naj bi prespal sam Napoleon. Novi lastniki naj bi stavbo z lepo obokano kolono obnovili v turistične namene. Po cesti ob potoku Močilnik, kjer so nekdaj drdrali številni mlini in žage, smo skozi zaselek Spodnji Žvanuti prispeli do table, ki nas je obvestila, da zapuščamo vipavsko občino in prehajamo v Otošče. Razpotegnjeno vasico z nekdaj devetimi domačijami bi lahko šteli za zaselek Lozic, vendar pa je uradno del Krajevne skupnosti Senožeče, spada v občino Divača in s tem pod Upravno enoto Sežana. Torej ne čudijo avtomobili s tablicami KP – in kar je bilo nekdaj zelo pomembno, so imeli prebivalci propustnice za v Italijo. Sicer pa Otošče z vsega 22 prebivalci spadajo v šolski okoliš vipavske šole, v cerkvenem pogledu pa k župniji Lozice (s pokopališčem vred). Hišna imena so zanimiva, čisto zadnji v zelo ozki grapi so Bežajevi (!), kjer menda kar šest mesecev ne uzrejo sonca, na nekdanjo dejavnost pa spominjajo Žagarjevi in Zmalnovi. Prav potomec slednjih in v Ajdovščini rojeni Bojan Brecelj si je pri odcepu k cerkvici uredil vikend in nas velikodušno povabil, da si privežemo dušo. Imel je dovolj zaloge za vseh 29 pohodnikov, pa še kakšna slaščica se je našla za osmomarčevske slavljenke.
Kmalu zatem smo ugledali ruševine nekdaj kar obsežne pristave (majerije) senožeške plemiške družine Porcia. Samega gradu (s pomenljivim imenom Ravbarski) in menda v njem skritega zaklada nismo našli, niti iskali, ker si še zgodovinarji niso enotni, nekateri namreč menijo, da je stal na drugi strani doline.
Nad pristavo stoji cerkvica iz leta 1496, ki je posvečena Mariji Magdaleni. Kmalu zatem so jo oskrunili Turki. Kasneje so jo večkrat obnovili, nazadnje 1998. Na Vesnino vprašanje, koliko pohodnikov je že stalo na tem kraju, so se dvignile le tri roke. Pozvonili smo za srečo, se osvežili in po nekoliko bolj strmem kolovozu dosegli staro cesto proti Razdrtemu, nekdaj glavno povezavo iz Vipavske doline na Notranjsko. Člani društva Zdravljica so pred leti del trase očistili. Po tej cesti so poleg Napoleona potovale še druge “kronane” glave – papež Pij VI., feldmaršal Radetzky in celo cesar Franc Jožef. To razberemo z obcestnega kamna, postavljenega ob obnovljeni kapelici. Poleg se na potočku veselo vrti mlinsko koli, ki ji simbol društva Zdravljica.
Sledil je le še spust skozi Zgornje Žvanute do izhodišča, kjer smo zaokrožili 8 km dolg izlet, poln zanimivosti in manj znanih podrobnosti.
Tekst: Jerica Pelicon; foto: Vesna Bratina in Igor Slejko
