V torek se je v oblačnem jutru zbrala skupinica desetih sprehajalcev na parkirišču za starim mlinom. Odpeljali smo se na Planino do balinarske dvorane, kjer so se nam pridružili še trije sprehajalci.
Ob izstopu iz avtov na parkirišču nas je presenetilo “nenapovedano rosenje”, ki pa volje do sprehoda ni vzelo. Opremili smo se temu primerno – z dežnikom v roko, kapuco na glavo ali pelerino in počasi zakorakali proti zaselku Marci po markirani Vertovčevi poti.
Med potjo je megla ovirala pogled po lepih krajih. Med vztrajnim klepetom smo v počasnem tempu prispeli do Jezerca na Planini, kjer je bil naš cilj. Tu smo se, vremenu primerno, zadržali le kratek čas, tudi počitka na klopi ni bilo. Smo se pa poslikali, ogledali izvirek nad jezercem in od našega pohodnika Brunota izvedeli, da so bili tu pred več kot 40. leti posajeni vinogradi, sedaj pa je le poraščena gmajna. Okolica Jezerca je zelo lepo urejena po zaslugi organizatorja Vertovčevega pohoda, ki skrbi tudi za urejeno pohodno pot. Prav tu bo v nedeljo na 21. Vertovčevem pohodu menda tudi zadišalo po kostanju.
Proti izhodišču smo se vračali po delu iste poti, nato pa mimo vinogradov prispeli v vas do cerkve sv. Kancijana in sprehod zaključili po slabih 4,5 km na parkirišču. Malo smo bili mokri, a naši obrazi so bili nasmejani in zadovoljni, da smo dobri dve uri preživeli skupaj v naravi (nekateri prvič na tej poti) in tako naredili nekaj tudi za svojo dušo in zdravje. Lepo je bilo, pridružite se nam na naslednjem sprehodu v začetku prazničnega meseca decembra.
Mentorica Vesna Bratina
