Zadnji Mostov pohod v koledarskem letu 2024 je bil v dolino Glinščice ali natančneje po Naravnem rezervatu Glinščice oz. »Riserva naturale della Valle Rosandra« kot se imenuje v italijanščini. To ime seveda pove, da je večina doline v zamejstvu med Kozino in Trstom oziroma Dolino. Zjutraj slana, potem pa prekrasno sončno vreme nas je spremljalo cel dan od vasice Beka, navzdol po Stezi prijateljstva do Botača, ki je že v Italiji in kjer smo prišli do Glinščice. Po stezi nad dnom soteske smo prišli do točke kjer smo lahko opazovali 38 m visok slap Supet in reko kar globoko pod nami. Povzpeli smo se do majhne romarske cerkvice sv. Marije na Pečeh, kjer smo si privoščili kratek počitek in malico iz nahrbtnika ter seveda obvezno skupinsko fotografijo. Ne morem mimo tega, da omenim 2000 let star rimski vodovod, ki je delno še ohranjen, mimo katerega smo šli in, ki je bil speljan 14 km od izvira Glinščice do Trsta. Ob reki smo nadaljevali proti Zgornjemu Koncu in naprej do Boljunca, po domače B’lunc, ki je pravzaprav uradno izhodišče za obisk naravnega rezervata Glinščica v Večnamenskem kulturnem centru France Prešeren. Na lepem trgu je bilo tudi nekaj stojnic in mi smo se za kratek čas ustavili. Nato je bil pred nami vzpon do Boršta in nato po trasi bivše železnice proti Dragi s postankom ob »Vinski jami«. Nekaj pohodnikov še ni bilo preveč utrujenih in so si privoščili še kratek strm spust do te zanimive jame iz katere so nam prinesli nekaj kozarčkov belega in rdečega (in seveda pustili plačilo). V vasici Draga, smo zopet vstopili v Slovenijo in še malo do vasice Mihele na popoldansko malico »Pr Čuk«. Okrepljeni smo zmogli še slab kilometer do Krvavega potoka, kjer nas je čakal avtobus. Kar 15 kilometrov se je nabralo in malo me je skrbelo, da je bil ta pohod morda prenaporen, zato sem to vprašal na avtobusu na poti domov. Ne, ni bil, bilo je res lepo.

Branko Lavrenčič
Fotografije: Jana in Franko