Zgodovinska potepanja: Tris muzejev v Ljubljani

Na Ta veseli dan kulture smo se s krožkom Zgodovinska potepanja Društva Most podali v Ljubljano z namenom, da si ogledamo tri muzeje od več kot štiridesetih, ki na ta dan odpirajo vrata na stežaj.

Ker deluje znotraj društva Lutkovna skupina Žar, je bil prvi cilj Lutkovni muzej na Ljubljanskem gradu. Vzpenjača, s katero se nas je večina peljala prvič, premaga 70 metrov nadmorske višine v minutki, kar je premalo za ogled mesta pod seboj. To pa nadoknadi vzpon na razgledni stolp, še posebno, ker se je megla še pred našim prihodom začuda razkadila. V grajskem kompleksu je bila velike pozornosti deležna še gotska kapela sv. Jurija – je menda edina cerkev pri nas s freskami povsem posvetne vsebine (grbi deželnih glavarjev). Nato je prišel na vrsto Lutkovni muzej, ki hrani obsežno zbirko predmetov iz slovenske lutkovne zgodovine in njenih mejnikov – seveda tudi z ‘našim’ Milanom Klemenčičem.
Na poti do drugega muzeja smo nanizali lepo ogrlico osrednjih znamenitosti naše prestolnice. Kdo bi si mislil, da je muzej bančništva (na Čopovi ulici) lahko tako zanimiv (ne samo za numizmatike) in da ura mine, kot bi trenil. Seveda ob predanih vodičkah in originalnih postavitvah – vstopili smo v trezor z vsemi zapletenimi (in težkimi) mehanizmi, pogledali v drobovje bankomata, pa še video projekcijo o zgodovini bančništva nasploh so nam zavrteli. In nas opozorili na pasti, ki nam jih nastavljajo (spletni in spretni) goljufi.
Mimo obnovljene operne hiše smo se sprehodili do Prirodoslovnega muzeja, kjer so pred kratkim postavili zanimivo razstavo o Luni. Odstirala ali pa zanikala naj bi mite o njenih (pogosto negativnih) vplivih na naše življenje. Izvemo, da se statistično ob polni luni ne rodi nič več otrok kot sicer. Ali pa da volkovi ne tulijo v (polno) luno kar tako, le sporazumevajo se med seboj za taktiko lova ob boljši svetlobi. Če pa slabo spiš ob polni luni ali se jeziš na raztresene udeležence v prometu, potem pa lahko pritrdiš naslovu razstave – Vsega je kriva Luna. V tolažbo smo se lahko dotaknili pravega pravcatega koščka Lune, ki ga niso prinesli astronavti, pač pa je kot meteorit na Zemljo priletel ob trku Lune z drugim vesoljskim telesom. Ta čas, ko je ena skupina ‘tipala’ Luno (ker nas je bilo za pol stotnije, smo se razdelili v dve skupini), so drugi ‘težkali’ zob mamuta, ki je svoj konec predčasno doživel kakih 20 tisoč let nazaj v današnjem Kamniku.
Po ogledu še nekaterih stalnih zbirk muzeja smo bližajoči mrak izkoristili za ogled praznično okrašene Ljubljane.

Tekst: Edo Pelicon; Fotografije: Jerica Pelicon in Jana Maraž