V svet likovne umetnosti, umetnostnih spomenikov, nas tudi v tem študijskem letu vodita mentorici Tanja Cigoj in Tina Ponebšek iz Pilonove galerije v Ajdovščini.
Mentorica Tanja Cigoj nas uči “prebrati” podatke iz likovnega dela. S prikazom slikovnega gradiva raziskujemo različne možnosti likovnega izražanja. Spoznavamo umetnost in kulturo domačega kraja in širšega okolja. Vstopamo v svet vsestranskega umetnika in svetovljana Vena Pilona: slikarja, grafika, fotografa, kiparja, scenografa prvega slovenskega filma, pisatelja, pesnika … V njegovih slikah spoznavamo domači kraj in okolico, portrete ajdovskega meščanskega sloja ter preprostih vaščanov. Iz Ajdovščine se z njim selimo v Gorico, Lipeck, Ljubljano, Prago, Firence, Dunaj, Pariz … in nazaj v Ajdovščino.
Mentorica Tanja Cigoj je za eno od lanskih srečanj izbrala portrete žensk, ki jih je upodobil Pilon: Moja mati, Manja, Varja, Furlanska delavka, Štefka Spazzapan, Leonor Fini, Anne Marie Pilon. Pilonov poklon ženski. Poklon ženski je bil tudi 7. 11. 2024 ogled retrospektivne razstave Adriane Maraž v ljubljanskem Gradu Tivoli, kjer se nahaja Mednarodni grafični likovni center. O položaju ženske je umetnica veliko razmišljala. Sama je izjavila, da se ji je bilo težko uveljaviti ob moških kolegih. Zavedala se je neenakovrednega vrednotenja ustvarjalk, kar lahko opazimo tudi v njenih delih. Figure oblačil, majic, prevezanih z vrvicami, kaže na utesnjenost, ujetost, grafika z zvezanimi rokami na nemoč. Adriana Maraž je v svojih delih uporabljala vsakdanje predmete, kot so stoli in komode, postelje, kavči …, ki pripovedujejo svoje zgodbe. Zgodbe o občutljivosti, veselju, samoti, minljivosti. Ena najbolj povednih je grafika FRAGILE. Čisto običajen predmet, zabojnik, kaže na krhkost odnosa moški ženska, krhkost spomina, krhkost srca. Grafika je bila razstavljena tudi v Muzeju umetnosti MoMA v New Yorku. Slikarka je najpomembnejša slovenska ustvarjalka na področju umetniške grafike, ki jo je prepoznala tudi tujina.
V Narodni galeriji smo si nato ogledali razstavo Zorana Mušiča, slovenskega modernističnega umetnika, ki se je prvi uveljavil tudi na Zahodu. Občudovali smo krajine, tihožitja, portrete, dalmatinske konjičke in osličke, drevesa, dvojni portret z ženo Ido. Osupnila sem ob sliki iz serije Nismo poslednji, v kateri je avtor oživil lastno izkušnjo trpljenja in smrti v koncentracijskem taborišču Dachau. Presunljiv je izmučen in do kosti izžet obraz, ki z odprtimi očmi zre v nebo, in odprta usta, obstala v kriku.
Na ekskurzijah se nam pridruži tudi njihova organizatorka, mentorica Tina Ponebšek. Tokrat nas je popeljala po Narodni galeriji in nas opozorila na slike, detajle, ki jih navadno prezremo. Ustavili smo se ob Petkovškovi sliki Doma, ki je umetnikova osebna izpoved. Dom in družino navadno povezujemo z občutki varnosti in topline. Prazen stol in nedokončana materina roka na sliki pa … Pa smo pri rokah. Tudi pri Venu Pilonu.
Leonida Domajnko
Fotografije: Tanja Rijavec
