Dora Furlan: DOLINA, KJER PLEŠEJO IN POJEJO DREVESA

Najprej jo zasluti,
kdor se iz katere koli strani poda proti dolini, saj so vsi dohodi vanjo speljani tako, da je zlepa ni videti v celoti.
Nato jo vidi,
ko si izbere pravšnje mesto, svoje Nebo, Zgornje Vipavsko dolino. Z blagohotno roko izoblikovano, rasti in zorenju naklonjeno, s toplino in radodarnostjo blagoslovljeno, za življenje ustvarjeno dolino.

In jo občuti
na prav poseben način, ker ga lahko pričaka nepredvidljiva gostiteljica, vipavska burja. Že od pamtiveka domuje in gospodari po dolini. Ker ima na Vipavskem mlade, se tako pogosto zadržuje tod, je v prispodobi rečeno.
Pojavi se iznenada, iz nevidnega trepeta, iz naraščajočega nemira v zraku. Biti zna prijazna spremljevalka, ki boža in hladi, kuštra oblake, odganja meglice, čisti zrak. Blagodejno valovi trave, oplaja cvetje, otresa pregoste še nezrele sadeže, da so tisti, ki ostanejo, slajši in sočnejši. Podarja drevju gibanje in govorico, da bori šumijo, topoli žvenketajo, lipe čebljajo in vrbe šelestijo. Igra se z vejevjem, da se nemirno prepletava, se listi na njem vrtijo in veselo poplesujejo.
Ko pa se razhudi, se jezna izvije izpod meglene zastave na vrhovih gora in se v besu zapodi po pobočjih, postane nepredvidljiva hudobnica. Togotno zavija in tuli, lomi, klesti, ruši, prevrača, se spoprijema z vsem, kar se ji zoperstavlja, ostro brije in do kosti premrazi. Mogočna drevesa se pred njeno silo upogibajo, veje udarjajo druga ob drugo, se lomijo. Takrat bori ječijo, topoli tožijo, lipe stočejo, hrasti bučijo, vrbe jokajo. Gibanje in glasovi, ki jim burja narekuje neznan ritem, ukazuje umirjen ali divji tempo in neponovljive melodije, dajejo dolini pečat prvinske živosti.
Zato ni čudno, da je nekoč komaj petleten otrok, poslan od doma, z Vipavskega, zaznal in občutil spremembo. »Domov hočem, ker tukaj nimajo sonca, je vse tiho in so drevesa mrtva«, je rekel.
»Domov hočem, ker doma sije sonce, ker pri nas drevesa plešejo in pojejo.«