Na zadnji februarski dan smo se Mostovi pohodniki odpeljali na Kras. Pohodom »Spoznavajmo Slovenijo« smo tokrat dodali še malo zgodovine izpred dobrih 100 let.
Iz Brestovice pri Komnu smo se povzpeli na Grmado – Monte Ermada, ki je že na italijanski strani meje. Tu so se odvijali srditi boji prve svetovne vojne med Avstro–Ogrsko na eni strani in Italijani na drugi strani. Temu dogajanju je posvečena Pot miru, ki sega od Alp do Jadrana s številnimi obeležji. V celoti je dolga 230 km in je vpisana na poskusni seznam Unescove dediščine. Boji so v enajstih ofenzivah potekali na Soški fronti, ki se je raztezala v skupni dolžini 90 km med letom 1915 in 1917. Ko so v dvanajsti soški bitki s »čudežem pri Kobaridu » Avstro–Ogrske sile ob pomoči Nemcev prebile to fronto, je s tem propadla tudi celotna fronta med Švico in Tržaškim zalivom. Nadaljevanje poznamo. Italijani so se umaknili na Piavo, kljub temu pa so izšli kot zmagovalci v 1. svetovni vojni in si razdelili plen, tudi naše kraje.
Muzej na prostem Grmada je točka evropskega čezmejnega sodelovanje med Slovenijo in Italijo v projektu Interreg. Na Grmado, 323 m visoko vzpetino, vodi več poti iz italijanske in slovenske strani. Mi smo si izbrali dobrih 10 km dolgo krožno pot, pridružil pa se nam je tudi predsednik Turističnega društva Brest iz Brestovice gospod Stane Švigelj, ki nam je med potjo in postanki povedal še marsikaj zanimivega. Med drugim nas je opomnil, da je na tej poti pomembno kaj se skriva vmes – jarki, zaklonišča, kaverne, jame, razgledi in zgodbe. Postanek smo naredili pri Grofovi jami ali Vogelnici oziroma Ognjeni jami. Jama je stara 11 milijonov let in je uradno najstarejša jama v Sloveniji. V njej so imeli elektriko napeljano iz Trsta, pograde za vojake, sanitetni oddelek … Tu smo imeli postanek za malico ter na kratko skočili na bližnji vrh do železnega vojaka, zvarjenega iz ostankov vojne, ki so jih našli na tem področju. Še zadnji kratek vzpon in bili smo na vrhu Grmade. Sicer smo imeli toplo sončno vreme, v dolini pa so bile meglice tako, da razgledi niso bili tako lepi, kot bi lahko bili. Na poti navzdol smo se ustavili še pri cerkvici sv. Anastazije, ki je edina cerkev s tem imenom v Sloveniji. Domačin Dušan Rebula (sicer priznani vinar) nam je pokazal notranjost in opisal kako so jo domačini obnovili.
Naši pohodi seveda končajo z popoldansko malico. Tokrat je bila v Kmečkem turizmu Pri Krčarju v kraju Sela na Krasu. Postregla nas je kraljica Ana, sicer kraljica terana. Zelo okusno joto s klobaso in štruklje za sladico je skuhala njena mama Suzana.
Foto Branko, Igor in Vili
