Od jeseni je bil to že sedmi pohod Mostovih pohodnikov na temo Spoznavajmo Slovenijo. Kje vse smo že bili? Najprej Lovrenška jezera na Zreškem Pohorju, potem po Šentviški planoti na Tolminskem, na hribu Kokoška iz Krvavega Potoka, Po poti graničarjev na Ankaranskem polotoku, Šavrinski griči in dolina Dragonje ter pred enim mesecem Pot miru – Muzej na prostem Brestovica. Do poletja in s tem premora v našem delovanju, planiramo še dva pohoda. Najprej Po poti narcis v Čičarijo na meji s Hrvaško, ter na zadnji pohod, nekako zaključni izlet, pa planiramo obisk Prekmurja. Vodila nas bo predstavnica UTŽO Murska Sobota gospa Slavica Heric tako, da bo to tudi povezovanje dveh Univerz za tretje življenjsko obdobje. Poleg narave in same pokrajine si bomo ogledali tudi znamenito romansko Rotundo Sv. Nikolaja v Selu. Na poti nazaj se bomo ustavili še v Murski Soboti in postanek izkoristili še za kakšen ogled znamenitosti.
Veliko smo že hodili po Slovenski Istri zato je morda prav, da povemo nekaj tudi o tem delu naše domovine. Slovenska Istra je neuradno poimenovanje za območje v jugozahodnem delu Slovenije, ki se nahaja na severnem delu Istrskega polotoka. Območje današnje Slovenske Istre v preteklosti ni nikoli predstavljalo »posebne« regije oz. zaokrožene upravne ali kakšne druge enote. Vključeno je bilo enotno deželo Istro (v srednjem veku Mejno grofijo Istro), po nastopu Avstrije in kasneje Avstro-Ogrske pa v širši kontekst Avstrijskega Primorja. Potem je bilo seveda Svobodno tržaško ozemlje, cona A in cona B po koncu druge svetovne vojne. Leta 1954 je bila z »Londonskim memorandumom« in kasneje z Osimskimi sporazumi določena meja z Italijo in po naši osamosvojitvi še meja s Hrvaško kot je še danes.
Po določitvi meje z Italijo se je veliko prebivalce, predvsem iz mest, odselilo v strahu pred novo oblastjo. To so bili optanti (ezuli). Slovenija naj bi optantom v novejšem času priznala odškodnine v skupni višini okoli 70 milijonov €. Na izpraznjena področja se je priselilo veliko prebivalcev iz notranjost Slovenije in kasneje iz drugih delov Jugoslavije. Tako sedaj v Slovenski Istri živijo dve avtohtoni skupnosti – Slovenci oziroma Istrani kot samo sebe radi imenujejo ter Italijani. Poleg njih pa še priseljenci, ki jih malo žaljivo imenujejo »forešti« – tujci.
43 kilometrov dolga obala Jadranskega morja v Slovenski Istri ima številne polotoke in zalive, kot so Piranski zaliv (nekoč zaliv Largone), Koprski zaliv in Ankaranski polotok, pa tudi Rezervat Škocjanski zatok in dva krajinska parka na območju Sečoveljskih in Strunjanskih solin. V Krajinskem parku Strunjan se nahaja največji klif v Tržaškem zalivu. Notranjost Slovenske Istre predstavlja flišnato Šavrinsko gričevje, ki je geografsko raznoliko, s številnimi slemeni ter ponekod obsega tudi nekatere kraške pojave, npr. spodmole v dolini Dragonje. Najpomembnejši reki v slovenski Istri sta Rižana in Dragonja.
Veliko smo že hodili po Slovenski Istri zato je morda prav, da povemo nekaj tudi o tem delu naše domovine. Slovenska Istra je neuradno poimenovanje za območje v jugozahodnem delu Slovenije, ki se nahaja na severnem delu Istrskega polotoka. Območje današnje Slovenske Istre v preteklosti ni nikoli predstavljalo »posebne« regije oz. zaokrožene upravne ali kakšne druge enote. Vključeno je bilo enotno deželo Istro (v srednjem veku Mejno grofijo Istro), po nastopu Avstrije in kasneje Avstro-Ogrske pa v širši kontekst Avstrijskega Primorja. Potem je bilo seveda Svobodno tržaško ozemlje, cona A in cona B po koncu druge svetovne vojne. Leta 1954 je bila z »Londonskim memorandumom« in kasneje z Osimskimi sporazumi določena meja z Italijo in po naši osamosvojitvi še meja s Hrvaško kot je še danes.
Po določitvi meje z Italijo se je veliko prebivalce, predvsem iz mest, odselilo v strahu pred novo oblastjo. To so bili optanti (ezuli). Slovenija naj bi optantom v novejšem času priznala odškodnine v skupni višini okoli 70 milijonov €. Na izpraznjena področja se je priselilo veliko prebivalcev iz notranjost Slovenije in kasneje iz drugih delov Jugoslavije. Tako sedaj v Slovenski Istri živijo dve avtohtoni skupnosti – Slovenci oziroma Istrani kot samo sebe radi imenujejo ter Italijani. Poleg njih pa še priseljenci, ki jih malo žaljivo imenujejo »forešti« – tujci.
43 kilometrov dolga obala Jadranskega morja v Slovenski Istri ima številne polotoke in zalive, kot so Piranski zaliv (nekoč zaliv Largone), Koprski zaliv in Ankaranski polotok, pa tudi Rezervat Škocjanski zatok in dva krajinska parka na območju Sečoveljskih in Strunjanskih solin. V Krajinskem parku Strunjan se nahaja največji klif v Tržaškem zalivu. Notranjost Slovenske Istre predstavlja flišnato Šavrinsko gričevje, ki je geografsko raznoliko, s številnimi slemeni ter ponekod obsega tudi nekatere kraške pojave, npr. spodmole v dolini Dragonje. Najpomembnejši reki v slovenski Istri sta Rižana in Dragonja.
Največje urbano središče je mesto Koper, druga večja naselja pa so Izola, Piran, Lucija in Portorož. Območje štirih občin obsega okoli 120 naselij. V nekaterih naseljih sta uradna jezika tako slovenščina kot italijanščina, saj tam avtohtono živijo pripadniki samoupravne italijanske narodne skupnosti.
Zadnjo soboto v marcu smo se povzpeli do, z 362 metra nad morjem, najvišje ležeče vasi Istre Pomjan na Pomjanskem hribu. Peljali smo se skozi Koper in potem proti Kampelu, natančneje do Bošamarin Kapelce, kjer nas je odložil avtobus. Pot nas je vodila najprej po ravnem, potem smo sledili oznakam po gozdu. Čez čas se je steza pričela vzpenjati v serpentinah navzgor in nato po lepem kolovozu proti vasi Pomjan – italijansko Paugnano. Tik pod vrhom smo šli mimo klopce ljubezni, kjer je bil lep razgled na pokrajino pod nami. Skozi vas smo opazovali zanimive table z imeni domačij. Ime naj bi vas Pomjan dobila po eni varianti iz italijanskega imena za nasade jabolk – pomi. Druga, bolj verjetna razlaga pa navaja, da je imenovanje Pomjana obstajalo že precej pred Italijani v Rimskem in predrimskem obdobju. Vas Pomjan se je še v času Rimljanov imenovala Pomilianum, tudi Poconius. Nad vasjo so arheologi našli antično gradišče iz predrimskih časov, verjetno naselje Histrov, kjer je danes pokopališče. To pričajo tudi številni predmeti iz tistih predrimskih časov.
V bližini vasi so arheologi, že v časih Avstrije, raziskovali rimljansko naselje. Tu so našli tudi nagrobno kamnito ploščo z epitafom rimskega legionarja Caius Titius iz 1. stoletja našega štetja. Pomjan je torej naseljen že od antičnih časov. Lokacija vasi je na strateški točki od koder se vidi morje, na drugi strani pa dolino reke Rokave in istrske hribe. Mimo je peljala tudi rimska cesta via Flavia, iz smeri Trsta v Istro proti Puli. V srednjem veku je vas omenjena na nekaj ohranjenih dokumentih. V vasi so dve cerkvi, starejša je omenjena tudi leta 1559, ko so jo popravili in obnovili obzidje zaradi turških vpadov. V tej cerkvi Marijinega rojstva so se delno ohranile freske in glagoljaški napisi. Župnijska cerkev Sv. Jurija pa je nekoliko višje sredi vasi.
V 19. in začetku 20. stoletja je bila vas znana po Šavrinkah mlekaricah, ki so že zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom, krenile proti Kopru in Trstu in svojim »strankam« dostavljale mleko, jajca in druge kmečke pridelke. V vasi so imeli tudi slovensko posojilnico in hranilnico, ki so jo ustanovili leta 1906. Slovensko ljudsko šolo so odprli leta 1912. Pomjan je bil torej pomembna vas, zato ni bil brez gostilne, kjer so se posebno v nedeljah družili moški, medtem ko so ženske klepetale pred cerkvijo po maši. Kakorkoli že, vaščani so lahko upravičeno ponosni na svojo vas, ki ima več kot 2 tisoč letno tradicijo.
Ustavili smo se na lepo urejeni razgledni točki in uživali v lepih razgledih. Po počitku, skupinski fotografiji in malici smo nadaljevali po lepi poti in stezici proti Šmarjam. Ta pot je bila krajša in skoraj ravninska. Na koncu našega pohoda, v Šmarjah, smo se sprehodili skozi vas do osnovne šole, kjer nas je čakal naš avtobus.
Za zaključek štiri urnega pohoda smo se zapeljali še do Gostilne Miranda v Šalari na okusno malico in sproščen klepet.
Zadnjo soboto v marcu smo se povzpeli do, z 362 metra nad morjem, najvišje ležeče vasi Istre Pomjan na Pomjanskem hribu. Peljali smo se skozi Koper in potem proti Kampelu, natančneje do Bošamarin Kapelce, kjer nas je odložil avtobus. Pot nas je vodila najprej po ravnem, potem smo sledili oznakam po gozdu. Čez čas se je steza pričela vzpenjati v serpentinah navzgor in nato po lepem kolovozu proti vasi Pomjan – italijansko Paugnano. Tik pod vrhom smo šli mimo klopce ljubezni, kjer je bil lep razgled na pokrajino pod nami. Skozi vas smo opazovali zanimive table z imeni domačij. Ime naj bi vas Pomjan dobila po eni varianti iz italijanskega imena za nasade jabolk – pomi. Druga, bolj verjetna razlaga pa navaja, da je imenovanje Pomjana obstajalo že precej pred Italijani v Rimskem in predrimskem obdobju. Vas Pomjan se je še v času Rimljanov imenovala Pomilianum, tudi Poconius. Nad vasjo so arheologi našli antično gradišče iz predrimskih časov, verjetno naselje Histrov, kjer je danes pokopališče. To pričajo tudi številni predmeti iz tistih predrimskih časov.
V bližini vasi so arheologi, že v časih Avstrije, raziskovali rimljansko naselje. Tu so našli tudi nagrobno kamnito ploščo z epitafom rimskega legionarja Caius Titius iz 1. stoletja našega štetja. Pomjan je torej naseljen že od antičnih časov. Lokacija vasi je na strateški točki od koder se vidi morje, na drugi strani pa dolino reke Rokave in istrske hribe. Mimo je peljala tudi rimska cesta via Flavia, iz smeri Trsta v Istro proti Puli. V srednjem veku je vas omenjena na nekaj ohranjenih dokumentih. V vasi so dve cerkvi, starejša je omenjena tudi leta 1559, ko so jo popravili in obnovili obzidje zaradi turških vpadov. V tej cerkvi Marijinega rojstva so se delno ohranile freske in glagoljaški napisi. Župnijska cerkev Sv. Jurija pa je nekoliko višje sredi vasi.
V 19. in začetku 20. stoletja je bila vas znana po Šavrinkah mlekaricah, ki so že zgodaj zjutraj, pred sončnim vzhodom, krenile proti Kopru in Trstu in svojim »strankam« dostavljale mleko, jajca in druge kmečke pridelke. V vasi so imeli tudi slovensko posojilnico in hranilnico, ki so jo ustanovili leta 1906. Slovensko ljudsko šolo so odprli leta 1912. Pomjan je bil torej pomembna vas, zato ni bil brez gostilne, kjer so se posebno v nedeljah družili moški, medtem ko so ženske klepetale pred cerkvijo po maši. Kakorkoli že, vaščani so lahko upravičeno ponosni na svojo vas, ki ima več kot 2 tisoč letno tradicijo.
Ustavili smo se na lepo urejeni razgledni točki in uživali v lepih razgledih. Po počitku, skupinski fotografiji in malici smo nadaljevali po lepi poti in stezici proti Šmarjam. Ta pot je bila krajša in skoraj ravninska. Na koncu našega pohoda, v Šmarjah, smo se sprehodili skozi vas do osnovne šole, kjer nas je čakal naš avtobus.
Za zaključek štiri urnega pohoda smo se zapeljali še do Gostilne Miranda v Šalari na okusno malico in sproščen klepet.
Branko Lavrenčič
fotografija Franko in Igor
-
- Panorama pod nami. Koper s pristanišče in v ozadju Dolomiti, Alpe, Ankaranski polotok…
-
- Postanek, malica in počitek