Po Dolenjski, 1. zgodovinsko potepanje 26/27

Iz deževne Ajdovščine smo se 8. oktobra 2026 podali proti dolenjskim gričem v upanju, da nam bodo naši zložljivi dežniki zdržali napovedane nalive dežja, pa jih skoraj nismo potrebovali. Že v Stični nas je pozdravilo sonce. Opatija Stična je najstarejši še delujoči samostan na slovenskem ozemlju in edini cistercijanskega reda. Razdelili smo se v dve skupini in si ogledali romanski križni hodnik, pokukali v jedilnico, si ogledali samostansko cerkev in muzej krščanstva. Stiški menihi že od nekdaj živijo po načelu ‘Moli in delaj’. V preteklosti so ob poljedelstvu prepisovali knjige, popravljali čevlje, izdelovali sir, hostije pa za celo Slovenijo … V novejšem času pa se posvečajo vrtnarstvu in vzgoji sadik, zeliščarstvu, izdelavi čajev, kisa … Po vodenem ogledu kompleksa smo obiskali še zeliščno lekarno in trgovino ter oboroženi z raznimi ‘medežijami’ po receptih znanega stiškega meniha – patra Ašiča, nadaljevali našo pot na Muljavo, rojstno vas Josipa Jurčiča.

Jurčičev muzej je eden redkih muzejev na prostem pri nas. Domačijo dopolnjujejo čebelnjak, kašča in sušilnica za lan, ob gozdu pa stoji lesena Krjavljeva koča, ki prikazuje bivalno kulturo bajtarjev in kajžarjev. Vodička nam je tako nazorno predstavila takratno težko življenje kajžarskih žensk in otrok, da so nam šli kar lasje pokonci in smo bile vse srečne, da živimo v današnjem času. Nazorno in z velikim navdušenjem nam je predstavila Josipa Jurčiča od malih nog pa do njegove smrti. Že kot otrok je bil navdušen poslušalec zgodb, ki jih je pripovedoval njegov ded in so kasneje vplivale na Jurčičeva literarna dela.

Za zaključek dolenjske trilogije smo si ogledali še grad Bogenšperk, kjer je Valvazor ustvarjal svojo Slavo vojvodine Kranjske. Grad je lepo ohranjen. Poleg Valvazorjeve tiskarne in njegove knjižnice smo si ogledali tudi predstavitev čarovništva na Slovenskem ter pred odhodom domov posneli še skupinsko fotografijo.

Tekst: Jerica Pelicon; Foto: Zdravko Rijavec, Franko Žgavec in Jerica Pelicon