Literarni prispevki Krožka ustvarjalnega pisanja
ob predstavitvi publikacije Naše osončje
Dragica Čuk Novak
Večernica, luna in kovač
Počasi se je spuščal mrak. Kresnice so se prižigale med bilkami cvetočih trav. Nad pokošenimi njivami se je dvigala meglica, smreke na poraščenem griču so strnile rob obzorja. Tik nad vrhovi se je prižgala večernica, svetla točka v temni modrini.
Sedela sta na klopi pred hišo in poslušala oddaljene zvoke. V krošnji lipe se je oglasil čriček, takoj so mu pritegnili glasovi z roba dvorišča, tekmovali so, kdo bo glasnejši in vsi naenkrat utihnili. Nato so se vsi skupaj znova oglasili.
Nebo se je na gosto napolnilo z svetlečimi pikami, med njimi je za hip zažarel utrinek in hitro ugasnil. Izza vrhov smrek je najprej malo poblisnilo, nato se je počasi dvigal rob lune, dokler ni bila tako visoko, da je njena svetloba prekrila del nočnega neba.
»Danes pa lahko vidiš kovača na luni,« je dejal moški.
Ženska se zazre v sive lise na mesecu, skuša sestaviti podobo pravljičnega junaka, ena izmed lis jo spominja na nakovalo, iz drugih skuša sestaviti kladivo in kovača, pa jih zmanjka, le manjša na vrhu bi bila lahko klobuk.
»Cekine kuje, ko je vreča polna, jih vrže na zemljo,« reče in se nasmehne.
Dora Furlan
Nevedna opazovalka
Zelo znano se ji dozdeva nebo nad njo in dogajanja na njem: Naraščanje jutranje svetlobe na obzorju, prvi sončni žarki, nato sijoča krogla, ki začenja svojo dnevno pot, se vzpne do zenita, do največje moči, se počasi spušča in s pojemajočim žarenjem ponikne v zaton. Zmrači se. Noč je čas, ko na nebu zasveti Luna v vseh oblikah svojih men, v močni dnevni svetlobi skoraj nevidnih, vendar vseskozi prisotnih.
V jasnih nočeh postane nebo najbolj skrivnostno. Prižigati se začnejo zvezde, vedno več jih je, bleščečih, utripajočih pikic. Nekatere večje in Zemlji bližje so opazovalki znane kot planeti našega osončja. Prepozna modrikasto Venero, rdečkast Mars, ogromen Jupiter, Saturn z značilnimi obroči. Ne da se spregledati Severnice, Velikega in Malega voza, Oriona, Plejad, večjih zvezdnih kopic in komaj opazne meglice Rimske ceste. Potem repati utrinki, ki se prižigajo v temi in v krajših ali daljših lokih švignejo proti Zemlji in ugasnejo, preden jo dosežejo.
Vse drugo, kar se sicer s prostim očesom vidi, je nevedni opazovalki neznanka. Odgovorov na vprašanja, kako veliko je vesolje, kje sta njegov začetek in njegov konec, kako je nastalo, ne pozna. Nedoumljive ostajajo kozmične razdalje in časovne dimenzije dogodkov v vesolju.
Spomin prikliče doživetje popolnega sončnega mrka sredi poletnega dopoldneva na plaži v Vrsarju. Živahno počitniško razpoloženje se je v pričakovanju nebesnega pojava počasi umirjalo. S pojemanjem svetlobe je naraščal občutek neznane tesnobe. Stemnilo se je in življenje na plaži je zamrlo. Umolknili so odrasli, obmirovali so otroci, utihnili so galebi in škržati. Le morje je komaj slišno pljuskalo na obalo. Kakšno bi bilo, če bi sploh bilo, življenje na Zemlji brez sončne svetlobe, se je v tesnobni tišini prikradlo vprašanje.
Ostaja zavedanje, da so bitja na modrem planetu neznaten drobec neskončnega, skrivnostnega vesolja in skrivnostnega dogajanja v njem.
Stanka Goričan
Sredi noči
Ana se je tudi to noč prebudila in malo posedela na balkonu. Avgust je in svežina noči ji zelo prija. Izza vogala hiše se tu pa tam prikrade rahel piš nočne sapice. V tišini se nad njo dviga samo zvezdnato nebo. Pa te zvezde, kot da že vedo vse, kar se njej zdaj plete po glavi in v srcu. Misli ji odtavajo mnogo let nazaj in tam nekje nad strehami hiš in daleč nad obrisi hribov se izriše majhno leseno okno podstrešne študentske sobe v veliki hiši na Pristavi. Skozenj je zvečer, preden je zaspala, opazovala svetlobo zvezd in lune. Tudi če so jih zakrivali oblaki, je vedela, da je svetloba. Sanjala je o prihodnosti, ki se ji je zdela malo skrivnostna, a lepa, kot tisto svetlo nebo nad spečim mestom.
Ana je rada z otroki in pozneje z vnuki na domačem balkonu opazovala neskončno število zvezdic, ki so jih tu pa tam zmotila tudi letala. Vprašanja iz njihovih glavic so kar deževala. Včasih so poleti odšli v planine. Zvečer so s prijatelji posedeli na klopi pred planinsko kočo in zdelo se ji je, da je tedaj nočno nebo še bližje. Zvezde in luna so bile večje in še svetlejše. V tišini gora in bližini zvezd se je spraševala, kakšen je pogled iz vesolja na naš modri planet. Kako zvezde vidijo Zemljo? Spoznanje, da ne vidijo samo, kar delamo prav, ampak tudi vse naše stranpoti, od začetka človeštva naprej, jo še danes prevzema.
Zvezde pa se od nekdaj rojevajo tudi na Zemlji. In odhajajo. Njihovo svetlobo in nasmeh še dolgo nosimo v srcu, one pa so tam daleč in svetijo na naše poti.
Njene tri zvezdice so šle naprej po svojih tirnicah. Ona danes ve, da vse zvezde mirno poplesavajo na nebu, vsaka ima svoj krog gibanja, nikoli se ne zaletavajo druga v drugo, čeprav jih je na milijone. Kljub neprestanem gibanju so tam za človeka nenavaden, ustaljen ritem, red in mir. Sonce, Luna, zvezde in tudi Zemlja so vedno ob določenem času na točno določenem mestu. Ne prisvajajo si poti druga druge, zato tam ni prepirov, ni železnih ptic, ki pobijajo nič hudega sluteče otroke pred šolo in njihove očete na bojnih poljih. Tam tudi ni moteče nagajivosti, ker so nekatere zvezde malo svetlejše ali manjše od drugih. Je samo svetloba, ki jo ponoči z Luno pošiljajo na Zemljo, da bi bilo nam lepše in bi mi videli svetleče nebo. Te lepote in miru, ki nam ga podarja vesolje, pa v zavesti človeka že od nekdaj primanjkuje. Rajši se vedno znova z drugim spopada in izkorišča naravo, spregleda pa tiste zvezdice, ki mirno hodijo po svoji poti in jih srečuje na ulicah vsak dan.
Iz zvezdnih sanj Ano zdrami Luna, ki zahaja. In zvezde bo kmalu obsijalo Sonce. »Počivat gredo,« si reče. »Tudi jaz grem, čas bi že bil.«
Mira Humar
Gajine skrivnosti
Ko je na zemljo padel mrak in so zasvetile prve zvezde, se je Gaja ulegla na jaso in opazovala večerno prebujanje svetlih utripov na nebu. Bilo je skrivnostno in ob vsakem utripu je v srcu začutila navdih, ki jo je spominjal na čase, ko je ob poletnih večerih tekala po trati in lovila male drobne kresničke. „Kresničke živijo na zemlji,“ si je rekla Gaja in svojo pozornost usmerila v zvezdnato nebo, kjer domujejo ogromne galaksije, kjer so Luna, Sonce, Mars, Venera … „Tukaj prebivajo največje skrivnosti sveta,“ si je rekla.
„Kaj so to skrivnosti?“ je vprašala mala veverička Neža, ki je pravkar priskakljala iz debla, v katerem je bilo njeno skromno bivališče. „To so besede, ki so zapisane v zvezdah in spregovorijo samo takrat, ko si v tišini in sam s seboj,“ je odgovorila Gaja. „Takrat nam čisto tiho na uho šepetajo čarobne skrivnosti. Skrivnosti, ki jih potem, raziskuješ, odkrivaš, prepoznavaš …“ je nadaljevala Gaja.
„Prav nič ne razumem, odkrivaš, raziskuješ … Kako naj jih raziskujem, saj jih sploh ne vidim in ne vem, če sploh znajo govoriti? Jaz skačem po vejah, hrsk gor – hrsk dol, in ko se ustavim in z zobmi zagrizem v lešnik, vem, da je tu nekaj. Ah, te skrivnosti,“ je rekla veverička.
Ko je mala Gaja zrla v nebo, je daleč v daljavi zagledala zvezdni utrinek.
„Zvezda se je prebudila,“ si je rekla. „Pripoveduj mi o mali deklici v modrem plašču in črnih lakastih čevljih,“ je prosila pravkar prebujeno zvezdo Zvezdano. In zvezda je pričela pripovedovati: „Pred mnogimi leti je živela deklica, ki je bila mirna in plaha. Bila je prestrašena in tiha kot srnica sredi gozda. Ko je prebolevala mumps, je na glavi imela ruto, saj je to bilo edino pokrivalo, ki je bilo v tistih časih na razpolago. Imela je vročino in je dolgo časa ležala na starem divanu, ki je stal ob steni v kuhinji. Svetloba kuhinjske luči ji je svetila naravnost v oči, zato je mama luč prekrila s kuhinjsko krpo. To ji je ob slabem počutju lajšalo težave z močno svetlobo.“
„Pripoveduj! Pripoveduj!“ je rekla mala Gaja. „Bilo je pred davnimi časi, v daljni preteklosti in ta dolga leta so zabrisala spomin,“ je odgovorila Zvezdana. „Kaj to pomeni zabrisala?“ je vprašala veverička Neža. „To je tako, kot če bi nekaj narisala s svinčnikom in potem to z radirko zbrisala. Ostali bi samo še obrisi, ki jih težko prepoznamo,“ je s pripovedovanjem nadaljevala zvezda. „Mimo dekličine hiše je vsak dan drvel vlak, njegov ropot je bilo slišati v nočnih urah. Tirnice so odmevale pod težo vagonov in lokomotive. Vlak, je vozil s pomočjo pare. Na njem je v lokomotivi sedel kurjač, ki je pridno nalagal premog v peč. Vagoni so imeli trde lesene sedeže, na katerih so sedeli potniki. Zaradi kurjenja so bila tla vagona prekrita s črnimi sajami.
V tistih časih so se družine vozile z vlakom in avtobusom, saj ni bilo avtomobilov. Potovanje v bližnji kraj trajalo cel dan, od zgodnjega jutra pa tja do večera. Vmes so bili dolgi postanki in dolga čakanja na avtobus. Deklica je v belih iz bombažne nitke spletenih nogavicah tekala in skakala po vlaku. Še preden je vlak prispel na izstopno postajo, so te postale črne od saj. Nenadoma je zaslišala opozorilne besede, ki so prihajale iz daljave. Mimo je prišel sprevodnik v uniformi. Njegov pogled je bil mrk, njegove oči in obrvi so izražali jezo. „Mir, prosim! Nobenega tekanja in skakanja, odpeljal te bom k staršem!“ Hotel jo je zagrabiti za roko, a deklica se mu je spretno izmuznila in se skrila pod sedež vagona. Prestrašena je bila. Minevali so tedni, meseci in besede sprevodnika so še dolgo odmevale v njeni glavi. Želela jih je pozabiti, želela je, da bi jih veter odnesel daleč stran, a so se znova in znova oglašale. Pozneje so se preselile v njeno drobno srce in se kot ostre bodice počasi in neopazno zasidrale v njeno malo dušo in tam ostale vse do danes, ko se ob trenutkih žalosti oglašajo in čisto tiho govorijo „Nisi dobra! “
„Aha!“ se je zdrznila Zvezdana in v vsem svojem siju pomežiknila deklici Gaji. „Ali želiš izvedeti, od kje sta dekličin modri plašč in črni lakasti čevlji?“ „Da,“ je odgovorila mala Gaja. „Plašč je deklica dobila od svoje starejše sestre, ker je njej postal premajhen. Črni lakasti čevlji pa so bili čisto novi. Običajno ji je mama kupila nove čevlje tako, da ji je doma s palčko izmerila dolžino noge in z njeno pomočjo v trgovini izbrala pravo velikost čevljev.“
Nebo je postajalo vedno bolj svetlo modro in zvezde so se odpravljale k počitku. Zvezda Zvezdana, ki je celo noč pripovedovala zgodbe, je bila že močno utrujena. „Tudi jaz rabim počitek,“ je rekla, popila kozarec vode in legla k počitku.
Ivanka Kostantino
Haibun (Sprehajalka med obzidji)
Čeprav je v zvoniku odbilo samo šest udarcev, so se ljudje, tu med obzidji, že umaknili v svoje domove.
V bujni domišljiji sledi slutnji silhuet, ki se v zakotjih spajajo s temo. Prisluškuje mrmranju, še več, klepeta z dušami, ki so pred skoraj dvema tisočletjema zapustile bolj ali manj stara telesa. Vrača jim snovnost in prižiga lesk v očeh.
Naenkrat zagleda nekaj temnega. Vznemiri se in prestrašena zatrepeta, potem dolgo bolšči v svetlo režo med dvema hišama.
sij polne lune
sredi ulice leži
senca dimnika
Haibun (sočasen vzhod)
Ob jutranji kavi na spletu preberem novičko o sočasnem vzhodu Saturna in Lune.
Čez dan večkrat pomislim na večerno dogajanje. Tega ne smem zamuditi! Želim videti! Menda gre za redek pojav.
O Saturnu ne vem veliko. Če vprašam astronoma, mi bo glavo napolnil s suhoparnimi podatki. Govoril bo o obročih, našteval lune od največjega Titana do Ree. Potem še vse številke, ki naj bi sodile zraven in jih ne razumem.
Poizvedovanje pri astrologu ni nič boljša izbira. Opisal ga bo kot starega nergača, strogega učitelja in nazadnjaka, ki ne mara sprememb. Večerna krajina je svetla kot sredi belega dne. Nad vzhodom lebdi ogromna, bleščeča žoga, ki jemlje vid.
odprte oči
pod prsnico zamera
do dične Lune
Tanka (rahlo svež vetrc)
Rahlo svež vetrc.
Žetvena luna plava
med kosmi meglic.
Za spregledan Saturn
krivim soj mesečine.
Marjeta Žigon
Noč diha.
Sliši jo.
Hladen vetrič na ramenih.
Neprijetno ji je.
Stopinje bosih nog.
Bližajo se postelji.
Kot otrok se potuhne.
Jo bo mama pokrila?
Leže k njej.
Telo ob telesu.
Toplota.
Močna roka jo objame čez hrbet.
Prepozna jo.
Irena Kodele Krašna
Vse je vesolje
Sonce, Luna, zvezde, vesolje … Tako daleč, nedosegljivo in hkrati tako blizu. Brskam po spominu. Kdaj je vesolje prvič pritegnilo mojo pozornost?
Zagotovo je bilo Sonce prvo nebesno telo, ki sem ga zaznala, a se seveda tega ne spomnim. Imam pa fotografije iz časa, ko sem bila še dojenček in so me sončni žarki žgečkali po obrazu. Tudi prvi pogled na Luno je še iz časa, do katerega zavestni spomin nima več dostopa. Spomnim pa se svoje zgodnje očaranosti nad temnim zvezdnatim nebom.
Najzgodnejši spomin seže več kot petdeset let nazaj. Na vasi takrat še ni bilo javne razsvetljave in šibka luč nad vhodnimi vrati je zvečer osvetlila zgolj dvorišče, medtem ko je bila nekaj metrov naprej že trdna tema. Bele pikice raztresene po črnem nebu. Občutek neskončnosti, nedosegljivosti, nedoumljivosti. Nebo sem dojemala kot celoto. Nedolžen pogled otroka. Rada sem zvečer pogledala v nebo in veselo vzkliknila ob vsakem zvezdnem utrinku. Precej let kasneje mi je teta, ki je študirala fiziko, zvezde, ki so se mi zdele naključno raztresene po nebu, povezala v ozvezdja. Veliki voz, Mali voz, Orion … S staro zvezdno karto sem navdušeno začela sama odkrivati skrivnosti nočnega neba in kmalu bele pikice niso bile več naključno raztresene po nebu, ampak so bile povezane v ozvezdja in so dobile imena. Navdušenje nad novim znanjem pa je nosilo v sebi tudi kanček grenkobe. Tista nedolžna otroška očaranost nad nočnim zvezdnim nebom kot celoto je izginila.
Želja po spoznavanju vesolja pa ni ugasnila. Dobesedno požirala sem knjige o vesolju in serija dokumentarnih oddaj Cosmos, ki jih je vodil legendarni astronom Carl Sagan, je bila bolj zanimiva kot katerikoli film. Želela sem postati astronavtka ter potovati mimo drugih planetov in galaksij. Pa sem hitro ugotovila, da tehnologija za časa mojega življenja ne bo tako napredovala, da bi bilo to mogoče, in sem to željo opustila. Še vedno zelo rada pogledam v nočno zvezdnato nebo in opazovanje meteorskih rojev je vsakoletni obred. Ko tako ure in ure zrem v vesolje, me včasih odnese tja med zvezde. Preplavi me občutek enosti – ni več Irene, Budanj, Zemlje, ampak sem tudi jaz vesolje. Ni več razlike med tu in tam. Vse je eno. Sem v vesolju in potujem skozenj.
Pogled v vesolje ni samo nekoristno romantično sanjarjenje, čeprav mi še vedno pogosto odzvanjajo v ušesih verzi ansambla Hazard: »Marie, življenje ni cvetoče polje, Marie, ko gledaš zvezde zreš v vesolje.« Nisem edina, ki je ob spoznavanju vesolja začela razmišljati o zgradbi našega planeta in vseh živih bitij na njem. Kot biologinja vem, da smo živa bitja v marsičem različna, a smo si v samem bistvu zelo podobna. Zgrajena smo iz istih elementov in za vse veljajo isti zakoni: matematični, fizikalni, kemijski, biološki … Naj bo pogled skozi najmočnejši mikroskop ali skozi največji teleskop – povsod se ponavljajo isti vzorci. Zgradba atoma spominja na zgradbo našega osončja. Vse kroži, na videz ločeno in hkrati povezano, energija se pretaka iz ene oblike v drugo, potuje od enega telesa do drugega, a nikoli ne izgine. Zvezde se rojevajo in umirajo. Atomi nastajajo in razpadajo. Zvezdni prah ni samo tam daleč v vesolju, ampak je tudi tu na Zemlji. V meni in tebi. Naj bo zvezda ali živo bitje, odnos med dvema osebama ali podjetje – vse ima svoj začetek in konec. A vsak konec je le začetek nečesa drugega. Balaševićev verz ne velja samo za njegovega petelina, ampak za vse v vesolju: »Princip je isti, vse su ostalo nijanse.« Ko me preplavijo čustva žalosti, jeze in samopomilovanja, se spomnim, da moram nase in svoje življenje pogledati s širše perspektive. To kar se dogaja sedaj meni, se dogaja v tem trenutku še komu drugemu na tem planetu, se je dogajalo v preteklosti in se bo tudi v prihodnosti. Nisem nič posebnega in lahko se učim od tistih, ko so vse to že dali skozi. Najhitreje pa me v takih trenutkih potolaži pogled z Lune. Predstavljam si, da gledam nase in svoje težave s tega Zemljinega satelita. Če bi bila na Luni, bi ob pogledu na Zemljo videla le lepoto tega planeta, ne bi pa videla vojn in vsega hudega, kar se ljudem po svetu dogaja. Moje težave so v tem pogledu res nekaj povsem zanemarljivega. Zaprem oči in v mesečini mirno zaspim.

