Erasmusov+ projekt na UTŽO Ajdovščina »Z burjo v svet po novo znanje« naju je z Elviro popeljal v Turčijo. Od 3. do 7. 11. 2025 sva bile gostje na Centru za izobraževanje odraslih v mestu Golbasi. To je občina in okrožje province Ankare v Turčiji in se nahaja 20 km južno od glavnega mesta. Okrožje vključuje jezeri Mogan in Eymir. Ob jezeru so priljubljene sprehajalne poti in kavarne. V tem delu mesta je veliko zelenih površin s klopmi in mizami za oddih in za klepet. Populacija prebivalstva je mlada in še narašča (okrog 150 tisoč). Največ je emigracij je s podeželja in glavnega mesta Ankare. Sorazmerno mlado mesto, polno novih več stanovanjskih hiš in veliko je šol, osnovnih, srednjih in tudi univerz.
Ponedeljek
Sprejem na Centru za izobraževanje odraslih v Golbasiju, kjer sva se spoznale z vodilnimi centra, ravnateljem in ostalimi zaposlenimi zadolženimi za naju in najin projekt ter s prevajalko. Predstavili so nama skoraj vse dejavnosti na šoli, imajo jih preko 40. Predvajali so nama tudi kratek film o Ankari in njenih znamenitosti. Peljali so naju po posameznih učilnicah in na kratko opisali prej omenjene in predstavljene tečaje: krojenje in šivanje, izdelava krpank, pletenje, kvačkanje, vezenje, vezenje z žico, izdelavo in poslikavo usnjenih izdelkov, raznih pasov, torbic, denarnic in polstenje. Obiskale sva tudi učilnico, kjer je potekal tečaj branja in pisanja za nepismene in tečaj turščine za begunce. Vsi tečaji za udeležence so brezplačni in potekajo dvakrat tedensko po 8 ur.
Dali so nama nov program za cel teden, ki pa se je nekaj razlikoval od prvotnega. Še popoldanski sprehod ob jezeru Mogan v prijetni družbi gostiteljic.
Torek
Začetne ure polstenja-filcanja. Pričakala nas je mentorica ga. Neslihan in naju odpeljala v učilnico, kjer so tečajniki izdelovali izdelke iz usnja in surove volne. Najina naloga je bila izdelati okrasni predmet v tehniki suhega polstenja.
Filcanje ali polstenje je najstarejša tehnika izdelave tkanin, stara 8000 let. Znani sta dve tehniki pridobivanja osnove, imenovane polst, mokro in suho polstenje. Z vsako tehniko lahko ustvarimo unikatne, uporabne ali dekorativne predmete iz volne: torbice, šale, kape, klobuke, oblačila, igrače, razne dekoracije itd. Pri suhi tehniki polstenja potrebujemo neobdelano volno, igle z držalom in ustrezno podlogo. Izdelek iz polsta ustvarimo s prebadanjem. Za mokro polstenje potrebujemo vodo, neobdelano volno, milo ter ustrezno podlogo iz polivinila.
V tehniki suhega polstenja naj bi izdelale turško oko, ki naj bi nas zaščitilo pred negativnimi energijami. Barvano volno sva s posebnimi iglami fiksirale v krogih do sredine. Če bi hotele imeti trši in bolj obstojen izdelek, bi ga morale še dodatno utrditi z milom. Filcane izdelke lahko operemo in sicer s hladno vodo (do 20 stopinj), rokovati pa moramo zelo nežno. Še fotografija najinega izdelka in tečaja je bilo konec.
Sreda
Danes naju je pričakala ga. Rabia, mentorica oblikovanja z glino in najina naloga je bila izdelava sklede s kačicami-svaljki. Dobile sva vsaka svoj predpasnik, glino in kalup. Najprej sva naredile svaljke, jih poljubno oblikovale v kroge ali v razne črke S. Te polizdelke sva polagale v kalup in zadelale vsako nastalo odprtino z glino, notranjost dobro pogladile in skleda je bila končana in pripravljena za sušenje in prvo pečenje. Seveda še skupinska fotografija za spomin.
Po kratkem odmoru in zelo obilni pogostitvi, sva današnji dan nadaljevale na drugi lokaciji. Tam naju je pričakala ga. Hatice, učiteljica kvačkanja in pletenja. Njihovi razstavljeni izdelki so res unikatni, čudoviti, lahko samo občuduješ neverjetno ustvarjalnost. Za preizkus najinega poznavanja kvačkanja, sva dobili kratka navodila za izdelavo obeska za ključe v obliki srčka. Mislim, da nama je delo kar dobro šlo do rok, naredile sva vsaka svoj srčkasti obesek.
Po končanem tečaju sva se še sprehodile ob jezeru in ob lepem sončnem zahodu uživale ob hrani in čaju.
Četrtek
Tečaj krojenja in šivanja je potekal na drugi lokaciji v sklopu Centra za izobraževanje. Pričakali sta naju dve učiteljici ga. Ajše in ga. Serap, popeljali v učilnico, katera je bila svetla, prostorna in lepo bogato opremljena z raznimi šivalnimi stroji. Izdelale naj bi si široko krilo z elastiko v pasu. Najprej so nama vzeli mere in naju poučili kako začneva risati kroj na blago, urezati in nenazadnje zašiti s šivalnim strojem. Zašile sva še elastiko v pasu, zlikale in krilo je bilo narejeno. Seveda sva si morale krilo obleči in se fotografirati.
Četrtkov popoldan je bil rezerviran za obisk glavnega mesta Ankare ter ogleda Muzeja anatolske civilizacije. Na Ankaro pomislimo kot na novo mesto, vendar segajo njeni začetki daleč nazaj v 2.tisočletje pr.n.š., ko je bila še hetitska naselbina, imenovana Ankuvaš. Znano je, da predpona ANK v indoevropskih jezikih pomeni sotesko ali grapo, to pa se očitno nanaša na lego mesta. V 11.st.je bila Ankara v rokah Seldžukov, s seboj so prinesli dolgodlake angorske koze in te so dale mestu današnje ime.
Dve glavni znamenitosti v Ankari odražata povezanost starega in sodobnega: Muzej anatolskih civilizacij in Ataturkov mavzolej, znan kot Artkabir.
Ogled Muzeja anatolske civilizacije – HETITSKO KRALJESTVO
Najstarejši ostanki, do sedaj najdeni v Mali Aziji, so iz 7.tisočletja pr.n.š. Pozneje v 2.tisočletju je večji del Male Azije prišel pod vladavino Hetitov, katerih imperij je cvetel v letih 1750 do 1200 pr.n.š., vrhunec pa je dosegel v 14. st. in 13. st. pr.n.š. Veliko najlepših hetitskih kipov je razstavljenih v Muzeju anatolske civilizacije v Ankari. Najznamenitejši ostanki, ki so jih zapustili Hetiti, so v skalo vklesani kipi, ki jih najdemo na vseh njihovih krajih, upodabljajo pa njihove bogove in obrede. Kovane bronaste sončne plošče so enkratne v hetitski umetnosti. Njihovi mrežasti vzorci pa so morda simbolizirali sonce in njegove žarke. Včasih se v sredini risbe pojavi jelen, kar pomeni, da je to delo gorskega ljudstva. Tako sončno ploščo imajo v Ankari za emblem.
V muzeju anatolskih civilizacij v Ankari hranijo enega najstarejših znanih kipov anatolske matere zemlje, po sodobnih merilih groteskno debele, z ogromnimi rokami, nogami, prsmi in trebuhom. Ni še tako dolgo, ko so Turki zelo občudovali debelušne ženske. Osmanski pregovor pravi: »Tako je lepa, da mora hoditi postrani skozi vrata.«
Sprehod in ogled trdnjave Hisar. Trdnjavsko obzidje, kakršno je danes, so v glavnem zgradili Bizantinci, pozneje so ga dograjevali Turki. Dolga in živahna zgodovina Ankare je vidna v zgradbi trdnjavskih zidov in hiš in je prava mešanica vnovič uporabljenih kamnov in delov iz različnih obdobij. Ob čaju na grajskem stolpu še panoramski ogled mesta , kjer se je lepo videla veličina mesta. Imeli smo čas še za majhen nakup spominkov in odpravili smo se na pot do Golbasija, ki je trajala dlje od načrtovane zaradi gostega mestnega prometa.
Petek
Ob 10. uri se je v prostorih šole odvijala žalna slovesnost ob obletnici smrti njihovega heroja Ataturka. Učenci in učitelji so pripravili kratek kulturni program, nekaj prebrali o njegovem življenju in slovesnost zaključili s petjem turške himne. Vsako mesto ima Ataturkov spomenik ter sliko (obraz), ki visi v vsakem uradu, v vsaki učilnici. Na obletnico Ataturkove smrti (10. 11. 1938 ob 9.05) se nanj spomnijo z minuto tišine. Ataturkove besede: »Edino pravo vodilo v življenju je znanost.« so zapisane na fakultetnih stavbah univerz. Leta 1934 je dal ženskam volilno pravico in pravico, da so izvoljene v parlament. (Volilna pravica žensk v Evropi za primerjavo: Italija, Francija 1946., Švica pa 1968. leta).
Ataturk je bil nedvomno avtokrat, hkrati pa tudi izreden državni voditelj. Pod njegovo vladavino se je Turčija vključila v sodobni svet. Najin obisk Ankare se je sovpadal z obletnico in v čast nama je bilo prisostvovati tej slovesnosti.
Po končani žalni slovesnosti sva imele še slavnostno podelitev najinih certifikatov o opravljenih tečajih. Našim gostiteljem sva izročile darilca, se jim zahvalile za ves njihov vloženi trud, za potrpljenje, vedno sva bile nadvse lepo sprejete in postrežene s kavico in sladkimi dobrotami. Za zaključek najinega potovanja smo šli skupaj z najinimi gostiteljicami še na tipično turško večerjo. Bilo nama je lepo.
Najin študijski teden je bil zelo pester, zanimiv. Navezale sva stike z dobrimi ustvarjalnimi ljudmi, se naučile nekaj novega, predvsem pa medsebojnega komuniciranja z nekaj znanja tujega jezika in s
pomočjo prevajalnika širile tudi znanje digitalnih kompetenc.
Majda in Elvira
