Pohodniki smo tokrat obiskali Kokoš

V soboto, 29. 11. 2025, smo se Mostovi pohodniki v hladnem, a sončnem jutru zbrali na avtobusni postaji. Naš cilj je bila Kokoška, koča na hribu nad Trstom. Od kje tako, malo nenavadno, ime. Vrh hriba Jirmanec, na katerem je tudi visok stolp z radijskimi in drugimi antenami, je bil gol, neporaščen. Zato so mu domačini rekli Golič ali Golina. Kot pri nas na primer Golak. Italijani so to ime malo poitalijanili v Gallina – kokoš. Ime se je prijelo na obeh straneh meje in tako je bil vrh Kokoš. Italijani pa so ga poimenovali v Monte Cocusso. Po Ozimskih sporazumih je vrh pripadel Italiji in na naši so strani so zgradili obmejno karavlo ter jo poimenovali Kokoš. Ker pa je »naša« kokoš mlajša, je sedaj Kokoška.

Na poti iz Krvavega potoka, kjer smo zapustili avtobus, pa smo videli še marsikaj. Najprej ruševine cerkve sv. Tomaža iz leta 1644. Nekoč lepa cerkev, ob sedaj še aktivnem pokopališču za vas Vrhpolje, sedaj žalostno propada. Zraven je bil velik farovž, ki ga praktično ni več videti. Po vojni pa so blizu zgradili karavlo, kar velike vojaške objekte, ki so bili nekaj časa mladinski center, sedaj pa tudi propadajo. Mi smo od tu naprej zapustili makadamsko pot in se po lepi stezi napotili proti vrhu Veliko Gradišče. Že med vožnjo proti Krvavemu potoku, ki je bil izhodišče za naš pohod, smo slišali kar nekaj zanimivosti o teh krajih, ki so bili okoli 2.000 let pred našim štetjem kar gosto poseljeni. Sedaj na to spominja samo še oznaka na vrhu 741 m visokega hriba z lepimi razgledi na okolico. Je bilo pa celotno področje kljub višini zelo vodnato in voda sedaj na eni strani oskrbuje Vrhpoljsko polje, na drugi strani pa Lokavsko polje.

Kmalu po spustu navzdol smo prišli do kraja z zanimivim imenom – Vroče, ki pa se ne nanaša na temperaturo vode. Kakih 20 m v dolžino je izkopan rov in izvir z zdravilno vodo vrednost 300.000 enot po Bovisovi lestvici. Glede na trditve o zdravilnosti so ga domačini v dialektu imenovali »Vroče« (iz uročenja, urok). Tu smo se malo odpočili ter naredili sliko. Še slaba ura hoje in bili smo na vrhu, kjer smo se ob koči Kokoška podkrepili z malico iz nahrbtnikov. Z vrha so res lepi razgledi na vse strani, nas pa je čakal samo še spust po malo krajši poti nazaj do avtobusa. Za nami je bilo približno 13 km ne preveč zahtevne hoje. Izleta pa še ni bilo konec. Pri avtobusu nas je pričakal naš prijatelj, domačin Mitjan in nas pogostil s kozarčkom žganja. Zapeljali smo se še v Tublje pri Hrpeljah na kar bogato popoldansko malico v Gostilno pri Križmanu, kjer smo ob klepetu zaključili naš pohod.

Foto Franko in Branko