Mostovo skupino daljših pohodov smo poimenovali Spoznavajmo Slovenijo. Načrtujem, da bomo v novem študijskem letu pričeli s pohodi v soboto 3. oktobra. Seveda upamo na lepo vreme. Z Zdenko sva raziskala kar nekaj možnosti in odločava se, da nas bo prvi pohod peljal na Gorenjsko. Od lepega jezerca Jasna pri Kranjski gori mimo smučišč in znamenitega Vitranca do morda še bolj znane Planice in do Naravnega parka Zelenci z jezercem Zelenci in izvirom Save Dolinke.
- Jezero Zelenci z značilno zeleno barvo
Kaj vse še načrtujeva: Soška pot od vasi Soča do Bovca, Pot treh gradov na Dolenjskem, Pivška jezera, Vrhnika, še eno neraziskano pot v Goriških Brdih itd. Seveda sprejemava tudi predloge, želje, ideje in morda kritike (branko.lavrencic50@gmail.com). Vsaka najina želja pa se ne uresniči. Načrtovala sva na primer obisk Velike Planine. Na žalost avtobus ne more na ustrezno parkirišče in je potrebno uporabiti gondolo, kar pa strošek pohoda morda preveč podraži (povratna vozovnica upokojenci 20€). Z Zdenko na stroške, ki so se zelo povečali. Tako strošek avtobusa kot tudi tista naša tradicionalna malica po pohodu. Upam, da višji stroški ne bodo odvrnili naših zvestih pohodnikov in, da bomo še vedno napolnili 50 sedežni avtobus. Kot vabilo k udeležbi vam zato pošiljam to sporočilo in kratek pregled pohodov v preteklem obdobju tako, kot je objavljeno v našem glasilu. Bilo je lepo in verjamem, da bo tako tudi v naprej.
POHODNIŠTVO – SPOZNAVAJMO SLOVENIJO
V obdobju, ki ga obravnava ta zapis, smo organizirali devet pohodov in obiskali ter spoznali kar nekaj lepih poti, krajev in zanimivosti. Z Zdenko se trudiva, da vedno pokaževa nekaj zanimivega in morda nekaj novega, lepega, ob tem pa mora biti težavnost taka, da jo zmoremo vsi. Pomemben podatek je tudi vreme. Imeli smo srečo. Razen na prvem, ko je bilo celo nekaj kapljic, je vseh ostalih osem pohodov potekalo v res prekrasnem sončnem vremenu s čudovitimi razgledi. Tudi udeležba je bila dobra in upam si zapisati, da je bilo zelo dobro tudi zadovoljstvo udeležencev.
Lovrenška jezera Prvi pohod smo naredili na Zreško Pohorje in smučišče Rogla kot izhodišče za krožno pot po gozdu do Lovrenških jezer. Srečevali smo veliko gobarjev in precej obiskovalcev pri opazovalnicah ob jezercih. Za zaključek smo se povzpeli na Pot med krošnjami na Rogli.
- Lovrenška jezera
- Po Šentviški planini
Po Šentviški planoti. Velika in manj poznana planota sevzpenja nad ozkima in vijugastima dolinama Idrijce in Bače na Tolminskem ob južnem vznožju Julijskih vrhov. Trinajst kilometrov dolgo pot smo pričeli na Ponikvah in nadaljevali preko Črvovega vrha do Šentviške Gore. Nad Ponikvami je cerkvica Marijinega obiskanja, ki je edina sakralna mojstrovina arhitekta Jožeta Plečnika na Primorskem.
Kokoška Zanimiva je zgodba o nastanku tega imena po hribu Jirmanec, ki so mu domačini zaradi neporaščenosti rekli »Golina«. Italijani so ta izraz poitalijanili v Gallina – kokoš. Ker je vrh sedaj na italijanski strani, se uradno imenuje Monte Cocusso, bližnja koča na slovenski strani pa Kokoška. Mi smo šli iz Krvavega potoka po Jožkovi cesti, preko Gradišča in mimo izvira Vroček do planinske koče in oddajnikov na vrhu ter krožno nazaj na izhodišče.
- Kokoška
- Po poti graničarjev
Po poti graničarjev Ob iskanju primerne poti sva z Zdenko to pot od Škofij do Debelega rtiča prehodila večkrat. Začetek je bil prestrm in zaraščen, po dežju blaten, sama pot pa precej naporna, dokler se nisva vseeno odločila, da popeljeva naše pohodnike na to zanimivo pot ob slovensko italijanski meji po Miljskem oziroma Ankaranskem pol otoku. Mimo zelo lepo urejenega Gradišča, mimo Centra Sonček v Elerjih in skozi dolino Kave, kjer je bilo nekoč veliko kamnolomov, pa vse Mladinskega zdravilišča Rdečega križa na Debelem rtiču.
Dragonja in Šavrinski griči Velik del Slovenske Istre smo pohodniki Mosta že prehodili in področje že kar dobro poznamo. Precej neraziskani del pa je za nas bilo Šavrinsko gričevje, področje okoli Nove vasi, Krkavč, doline reke Dragonja in lepe vasice Koštabona. Ob Dragonji smo obiskali še lepo ohranjen Kodarinov malen, kjer smo v res lepem okolju imeli malico. Skoraj 13 km dolžine, slabih 300 višinskih metrov navzdol in skoraj enako potem navzgor. Kljub predhodnemu raziskovanju pa smo vseeno naleteli na potok, ki je običajno suh, tokrat pa je bilo kar veliko vode in malo smo »potelovadili«, da smo prišli čez.
- Dragonja
- Grmada
Muzej na prostem Grmada Točka evropskega čezmejnega sodelovanje med Slovenijo in Italijo je projekt Interreg. Na Grmado, 323 m visoko vzpetino, vodi več poti iz italijanske in slovenske strani. Mi smo si izbrali dobrih 10 km dolgo krožno pot, pridružil pa se nam je tudi predsednik Turističnega društva Brest iz Brestovice gospod Stane Švigelj, ki nam je med potjo in postanki povedal še marsikaj zanimivega. Med drugim nas je opomnil, da je na tej poti pomembno, kaj se skriva vmes – jarki, zaklonišča, kaverne, jame, razgledi in zgodbe. Postanek smo naredili pri Grofovi jami ali Vogelnici oziroma Ognjeni jami.
Pomjanska pravljica V resnično prekrasnem sončnem vremenu, smo si izbrali pohodno pot od Kampela na Pomjan. Pohod smo začeli pri Kapelci Bošamarin in nadaljevali po asfaltni cesti do razcepa, nato pa smo pošteno zagrizli v strmino. Pot se je nadaljevala skozi gozd, prečili smo tudi hudournik ter po lepih serpentinah prispeli do vrha pobočja. V dveh urah smo premagali skoraj 300 višinskih metrov in razdaljo pet kilometrov do najviše ležeče vasi v Slovenski Istri – Pomjan (362 m). Iz lepo urejenega razgledišča smo imeli prekrasne, skoraj 360 stopinjske razglede vse od zasneženih Alp in Dolomitov, pa tudi Nanosa in Snežnika. Če je bil dostop kar strm, pa je bilo nadaljevanje do Šmarij, kjer nas je čakal avtobus, veliko bolj položno in enostavno.
- Pomjanska pravljica
- Po poti narcis
Po poti narcis. Narcise običajno hodimo občudovat na Golico. MI smo izbrali Čičarijo in sicer planoto nad Rakitovcem, Lipnik in Kavčič, kje naj bi bile še lepše. Na žalost smo bili malo prezgodnji tako, da še niso bile v polnem razcvetu. Čičarija je kar malo pozabljeno področje, ki se razteza na slovenski in hrvaški strani meje. Že podatek, da Rakitovec ni dostopen iz slovenske strani za večje tovornjake in avtobuse pove dovolj. Ker preko Zazida in Movraža dostop za naš avtobus ni možen in dovoljen, smo izbrali pot preko hrvaškega Buzeta in nato po ozki cesti skozi Sveti Martin in vasico Počekaji.
Prekmurje Za zadnji pohod v študijskem letu 25/26 smo si želeli obiskati malo bolj oddaljene kraje. Izbrali smo Prekmurje. Preko cele Slovenije smo potovali na Goričko do Kančevcev, še 14 km naprej od Murske Sobote. Povezali smo se s UTŽO Murska Sobota in članice njihove pohodniške skupine pod vodstvom gospe Slavice Heric so nas vodile na lep, dobrih 12 km dolg, pohod po Goričkem. Že iz avtobusa smo občudovali neskončna žitna polja, lepe prekmurske hiše in urejene okolice. Hodili smo skozi gozd po lepih poteh in približno na pol poti smo se ustavili pri lepo urejenem turističnem uradu. Tam smo spoznali še gostoljubnost prekmurcev. Naši gostitelji so nam pripravili bogato prekmursko malico, pa še «pogučali« so. Tu nas je pričakala tudi predsednica UTŽO Murska Sobota gospa Danica Flisar.
Nadaljevali smo do Selanske Rotunde – cerkve Svetega Nikolaja v Selah iz 13.stoletja. Po okusnem bograču v hoteli Zvezda smo obiskali še Soboško jezero in paviljon Expano.
- Prekmurje
Kam pa za naprej? Dolžni smo še obisk Koroške, slovenske pokrajine, ki jo še nismo obiskali. Tudi Koroška je kar daleč, zato bo počakala na pomlad, na daljše dneve. Pa tudi sicer je neodkritega še veliko. Dobivamo pa tudi predloge, da bi ponovili nekatere pohode. Zakaj pa ne?
Branko Lavrenčič









