ErasmusPlus – izobraževanje v Soveratu je potekalo od 8. 6. do 14. 6. 2025. Vodili so ga trenerji (mentorji) iz JUMP Academy Professional Training
Edvard Pelicon – EXPERIENCE ITALY. Language, Culture, and Food in the Calabria Region
Jerica Pelicon – MEDIA EDUCATION/MIL – Media and Information Literacy + Videomaking@school. New frontiers to educate new global media literate citizens and fight bullying
Tako Edo kot Jerica sva bila prisotna na vseh aktivnostih obeh tečajev, le da se je Edo malo bolj posvečal komunikaciji v italijanskem jeziku z domačini, jaz pa snemanju aktivnosti. Najprej smo se zbrali na terasi pred Vilo Gabrielo International in se predstavili drug drugemu, zanimiva druščina – 5 Poljakinj, 2 Finki, 2 Bolgarki in 2 Slovenca. Pozdravil nas je predsednik Jump akademije Pietro Curatola.
Opremili so nas z majicami Jump oranžne in modre barve. In nas peljali v mesto Soverato. Vodička nam je najprej razložila njihove posebnosti, Izbrala je zanimiv način predstavitve. Najprej smo šli v trgovino z domačimi produkti. Predstavila nam je keramično pinjo – ki jo imajo doma za srečo; njihov simbol je feferon, imajo ga na v vseh mogočih oblikah. Dodajajo ga jedem. Je simbol zdravja. Da o začimbah sploh ne izgubljam besed – likvericija, lovor, bergamotka, … Dve vazi, glavi moškega in ženske nosita s sabo legendo. Arabec se je zaljubil v domačinko, in po določenem času je ugotovila, da je že poročen in da ima otroke. Ona bi bila samo ena od mnogih, kar pa ji ni bilo všeč in ga je zato dala obglaviti. Iz njegove glave naj bi zrasla bazilika, ki je neizmerno dišala in to naj bi bil znak, da jo je vendarle imel rad. V trgovini s sladkarijami pa smo odkrivali njihove piškote – ki so narejeni z medom in podobni našim medenjakom, le da so drugačnih oblik, limončelo in grenčico – liker iz likvericije.
Predstavila nam je drugi simbol mesta – morskega konjička, simbol čistega morja. Obiskali smo tudi cerkvico, ki jo je dal zgraditi en mornar, ki se je srečno vrnil domov, kjer ga je zajelo hudo neurje. Še danes se hodijo ribiči priporočit in zahvalit Mariji za dober ulov in za lepo vreme. V avgustu kip Marije nesejo v procesiji do morja, jo dajo na barko in peljejo vzdolž obale. Na bregu je velika množica ljudi in ko gre barka mimo njih, skočijo v morje z upanjem, da jim bo ta skok prinesel izpolnitev njihovih želja.
V mestu smo dobili zanimivo nalogo – odkriti smo morali, kako je mesto dobilo ime; katera je največja umetnostna znamenitost mesta in katera je njihova najbolj znana riba in recept za pripravo. Govoriti smo morali samo angleško, lahko pa smo govorili s celim telesom. Pri tem smo se zelo zabavali.
Popoldan so nam predstavili Soverato, podrobneje njihovo kulinariko in zanimivosti Italije. Dobili smo možnost, da se tudi sami predstavimo in 3 minute so vsaki skupini posebej kar prehitro minile. Vse ostale udeleženke so bile učiteljice, midva sva z našo Univerzo izstopala. Zanimiva je bila predvsem finskim udeleženkam. Na Finskem pač ne poznajo takega načina skrbi za starejše, ki jih družba kar ne sprejema.
Drugi dan dopoldan smo se učili kuhati italijanske jedi; kapelete, bruskete, fokačo, tiramisu… Kar smo skuhali, smo tudi pojedli. Edo je prvič valjal testo za kapelete in mu je kar šlo. Moja naloga pa je bila, da posnamem posamezne kadre. Kot vestna gospodinja, sem tudi sama priskočila na pomoč pri pripravi fokače. Kosilo je bilo zelo čustveno obarvano; naša mentorica je po rodu Poljakinja, v skupini pa 5 Poljakinj …
Popoldan smo imeli zgodovinski ogled starega dela Soverata in znamenitosti. Vzpon na Soverato Superiore pri 37st. C nas je kar dobro ogrel, ohladila pa cerkev s kipom Michelangelovega sodobnika Gaginija.
Tretji dan je bil izrazito ekološko naravnan. Razdeljeni v dve skupini smo med sabo tekmovali z odgovori na vprašanja, ki smo si jih prikockali in se povzpenjali po stopinjah do cilja. Ena skupina je bila boljša v hoji, druga pa v znanju. Tudi tokrat se je izkazalo, da nekaj štejeta tudi modrost in znanje starejših. Zaupanje skupini in kolegom smo testirali z uporabo vseh čutil ter se napajali z energijo z objemanjem dreves. Nato smo se poučili o Eko znakih na etiketah in raziskovali, kateri izdelki jih vsebujejo.
Kalabrija je bila nekdaj evropska prestolnica svile. Dejavnost ponovno obujajo in tako smo imeli priložnost videti “pridelavo” svile. Bili smo v nasadu murv, opazovali požrešne sviloprejke in poizkušali dobiti svileno nit iz kokona.
Zadnje tri dni smo bili zelo aktivni. Nabralo se je veliko video posnetkov, ki so osnova za pripravo filmčka, ki smo ga naredili četrti dan. Najprej je bilo potrebno narediti načrt, scenarij – kaj bo glavna zgodba in koliko časa bo trajal. Nato smo zbrali posnetke, ki podpirajo našo zgodbo, jih kopirali v ustrezen program in začeli z zlaganjem posnetkov v zgodbo. Delo je za začetnike zahtevno in predvsem pa dolgotrajno. Mentorici Eriki Gerardini sva hvaležna, da je celo popoldne namenila samo nama. Kasneje pa so se filmčku dodali še videoposnetki zadnjega dne našega izobraževanja. Film bova predstavila vsem članom Univerze za tretje življenjsko obdobje Društva Most.
Petek je semanji dan. Okoliški kmetje pripeljejo svoje pridelke in izdelke. Najde se pa še marsikaj drugega. In tega nismo smeli zamuditi, saj je to dobra priložnost za trening italijanskega jezika. Spotoma smo kupili še tipične kalabrijske proizvode… Popoldan pa je bil zgodovinsko obarvan. Obiskali smo Badolato. Gradu ni več, so pa ostale hiše okrog njega. S podpornimi zidovi in ozkimi ulicami na vrhu griča si je priborilo strateško pozicijo ob raznih vpadih npr. Turkov, Saracenov, … Mesto je dolga leta izumiralo, v zadnjem času pa tujci kupujejo in prenavljajo hiše. Mogoče se mu le obetajo boljši časi.
Komunikacija je ves čas potekala v angleškem jeziku, priložnosti za treniranje italijanščine ni bilo veliko. Edo se je vključeval v debate z domačini in tako treniral italijanščino. Socialne stike oz komunikacijo bomo vzdrževali preko mail naslovov, ki smo si jih izmenjali.
Izobraževanje v Soveratu je bilo dobro organizirano, zanimivo, poučno pa tudi zabavno. Druženje z udeleženkami tečaja iz Bolgarije, Finske in Poljske ob naši Pineli, potici in pivu Pelicon pa prijetno in nepozabno.
Zabeležila: Jerica Pelicon
Več fotografij v objavi —> https://drustvo-most-ajdovscina.si/2025/06/16/erasmus-tecaj-v-italiji/