Po poteh graničarjev

Zadnji pohod v letu 2025 smo se pohodniki podali na 12 km dolgo pot od Škofij do Debelega rtiča na Ankaranskem polotoku. Za začetek smo se ogreli na vzponu do 244 m visokega lepo urejenega zgodovinskega Gradišča – Castelliere di Elerji, ki je že na italijanski strani. Še prej smo prečkali znamenito Porečanko, ki jo sedaj kar na splošno imenujejo z italijanskim imenom Parenzana. Pot nas je peljala mimo še delujočega kamnoloma, kjer pridobivajo ogromne bloke peščenjaka. Uporabljali so ga za tlakovanje večino trgov v Istri in na Tržaškem, pa tudi za okenske police, portale itd. V preteklosti je bilo v teh krajih kar 20 kamnolomov, ki pa so po spremembi meje propadli. V dolini Kave so še dobro vidni ostanki. Zanimiva je zgodba slovenskega imena vasi Korošci, sedanje Sv. Barbare. Po letu 1.600 pred našim štetjem so območje naseljevali kmetje koroškega porekla in družina Corosser je bila osnova za slovensko ime. To informacijo in še veliko drugih smo izvedeli že na avtobusu na poti do izhodišča. Šli smo mimo lepih objektov Sončka v Elerjih, ki so namenjeni otrokom s cerebralno paralizo in za šolo v naravi. Pot nas je vodila nekaj časa po slovenski strani, nekaj časa tik ob meji in nekaj časa tudi na italijanski strani meje. Hodili smo večinoma po ozkih stezah in makadamskih poteh, skozi vasi Premančan, Cerej in Kolomban pa po asfaltu. Tudi tokrat smo imeli srečo z vremenom. Po deževni sredini tedna nas je v soboto pričakalo sončno vreme in na zaključku je bilo že kar pretoplo. Večino časa so nas spremljali tudi res lepi razgledi na vse strani. Pohod smo po dobrih štirih urah končali na skrajni točki Debelega rtiča tik nad visokim klifom, zaključili pa v gostilni Miranda v Šalari.

Foto Jana in Franko