Petkovi pohodniki smo se za zadnji pohod v tem študijskem letu zbrali za Osnovno šolo Šturje in se odpeljali proti Kanjemu Dolu. Vozniki so avtomobile odpeljali parkirat k našima današnjima gostiteljema. Ostali pa smo počakali na križišču, pri repetitorju.
Danes je bila naša gostiteljica in vodnica, po njej zelo znanih poteh, gospa Jožka Božič. Popeljala nas je po klančkih in dolinah, mimo osamljenih domačij in prestižnih vikendov. Pokazala nam je stavbo, kjer je obiskovala osnovno šolo in prostorčke, kjer sta z bratom, še kot mala otroka pasla živino. V mislih smo se sprehodili v stare čase, v čase naše mladosti. Čeprav življenje takrat ni bilo najbolj rožnato, smo se ga spomnili z nostalgijo.
Pokrajina, skozi katero nas je Jožka vodila, je čudovita. Tu je še na pohodu pomlad in nekatera drevesa so komaj vzbrstela. Duše smo si napolnili z mirom, ki tu vlada in z bisernim petjem ptic.
Ura je bila že 11 in naši želodčki, ki so vedeli, kaj nas čaka v Božičevem vikendu, so se začeli oglašati. Strumno smo premagali še zadnji vzpon do cilja, kjer nas je čakal gospod Srečko, s kozarčkom »zdravila«, ki ga mora planinec obvezno popiti ob koncu pohoda. Gostitelja sta nam skuhala okusno joto iz avtohtonega zelja ter klobasice. Manjkalo ni niti slaščic, ki so jih napekle naše pridne pohodnice.
S polnimi želodčki in ob kavici ter slaščicah, smo prijetno klepetali in danes se kar nobenemu od nas, ni mudilo domov. Upava, da vam je bilo na najinih pohodih lepo.
Vaša: Franko in Neva
